Pismo bolnikom ob 31. svetovnem dnevu bolnikov 11.2.2023:  »Bolan sem bil in ste me obiskali!« (Mt 25,36)

Smo v času pričakovanja drugega Jezusovega prihoda. Gospod je rekel: »Odhajam, da vam pripravim prostor in bom zopet prišel k vam in vas vzel k sebi« (Jn 14,2-3). Njegov prihod se lahko zgodi v vsakem trenutku, ne glede na to, ali smo mladi ali smo stari, smo zdravi ali smo bolni, smo revni ali bogati. Vsak trenutek je lahko zadnji. Zato nam Jezus pravi: »Bodite pripravljeni, kajti ob uri, ko ne mislite, bo prišel Sin človekov« (Mt 24,44).

Drugi Jezusov prihod bo povezan s sodbo. To bo dan, ko Bog ne bo molčal (Ps 50,3). Sv. Janez od Križa je zapisal: »Na večer našega življenja bomo sojeni po ljubezni.« Sojeni bomo po tem, koliko dobrega smo storili svojim bližnjim, svojim bratom in sestram v Kristusu, še posebej trpečim, ljudem v stiski, tako ali drugače preizkušenim. Do Gospodovega prihoda se vse skrbno piše v knjigo našega življenja. Kako bo ob sodbi, je Jezus povedal v prispodobi, ki jo beremo v 25. poglavju Matejevega evangelija. Sin človekov bo sedel na prestol svojega veličastva, pred njim se bodo zbrali vsi narodi in ločil bo ene od drugih, tiste, ki so delali dobro, na eno stran, in tiste, ki so delali zlo, na drugo (v. 31-32). Jezus se v tej priliki izenači z revnimi, lačnimi, žejnimi, bolnimi, jetniki in tujci, ko pravi: »Karkoli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (v. 40).

Gospod se izenači tudi z bolnimi, ko reče: »Bolan sem bil in ste me obiskali« (v. 36). Ko obiščemo bolnega človeka, obiščemo Jezusa samega. Ko smo na obisku pri bolniku, smo pri Jezusu samem, pri trpečem Jezusu, pri Jezusu na križu. Velja tudi obratno: če nismo obiskali bolnika, nismo obiskali Jezusa. Obiskovati bolne je tudi eno od telesnih del usmiljenja. Sv. Ignacij Lojolski pravi, da se ljubezen bolj kaže v dejanjih kot v besedah.

 V času epidemije covida-19 so bili obiski bolnikov težava, še posebej tistih, ki so bili okuženi. Obiski so bili omejeni, če ne celo prepovedani, odvisno od posameznih bolnišnic, oddelkov in domov za ostarele. Marsikje smo bili bolnišnični duhovniki redke izjeme, ki smo lahko obiskovali bolne. Pa tudi za nas so veljali precej strogi preventivni ukrepi. Bolniki so nam bili zelo hvaležni za obisk v tem obdobju. Hvaležni so nam bili tudi njihovi sorodniki. Še vedno hranim njihova pisma in telefonska sporočila, ki so jih napisali v znamenje hvaležnosti.

To je nekaj najbolj groznega, da imaš svojca v bolnišnici ali v domu starostnikov, pa ne moreš do njega. Veš, da je hudo bolan, pa ne moreš biti ob njem, ko ta umira. Marsikdo še danes nosi travme, ker se ni mogel posloviti od svojih najdražjih, jim izreči besede zahvale ali odpuščanja. Hvala Bogu se je kasneje nekoliko sprostilo. Stvari pa še danes niso take, kot bi si jih želeli.

Bogu sem zelo hvaležen, da sem poleg župnije odgovoren še za duhovno oskrbo v UKC Maribor in Domu Danice Vogrinec. Ob neki priložnosti sem dejal, da bi si želel, da bi bilo obiskovanje bolnih moje zadnje duhovniško dejanje. Človek si nikakor ne more želeti plemenitejšega poslanstva, kot je biti ob bolnih, trpečih in umirajočih. Gre za svete trenutke, ki močno zaznamujejo človeka, se globoko zarišejo v njegovo dušo.

 Rad povem misel, ki sem jo slišal od prejšnjega bolnišničnega duhovnika, ko so ga spraševali, zakaj je križ brez korpusa v Slomškovi kapeli v bolnišnici. Njegov odgovor je bil: »Jezus leži v sobah na bolniških posteljah.« In tega Jezusa imam priložnost vedno znova obiskovati. Včasih je tako preizkušen, da ne more imeti drugega imena kot Kristus.

Ko sem pri bolnih, najraje poslušam. Tisti, ki so bolj pri močeh, so navadno zgovorni. Največ srečanj je s težko bolnimi, ki lahko komaj še kaj spregovorijo ali pa tudi tega ne več. Takrat mi ne preostane drugega, da molim za bolnega in ga mazilim ter sem v tišini ob njem. Tega ali onega tudi primem za roko in mu dam čutiti, da sem mu blizu v njegovi stiski. Najhuje je, ko se je treba posloviti od otroka ali od mladega človeka, ki bi imel še vso prihodnost pred seboj, če se mu ne bi bližalo slovo.

V zadnjem obdobju sem nekajkrat slišal kakšnega bolnika, ki se je spraševal: »S čim sem si to zaslužil?« Težko je odgovoriti na tako vprašanje. Ne verjamem, da Bog pošilja bolezen ljudem. Vsekakor pa jo dopušča. Apostol Pavel pravi: »Da tistim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu« (Rim 8,28). Potrjen sem v veri, kadar srečam bolnika, ki je popolnoma predan Božji volji. Pred nedavnim mi je nekdo rekel: »Bog že ve, kaj dala.« Ja, Bog to dopušča, in če to dopušča, mora imeti neki smisel. Je pa veliko lažje modrovati, ko je človek zdrav, kot pa, ko je bolan.

Sem zelo hvaležen tistim župnikom in svojcem, ki poskrbijo za to, da pokličejo duhovnika, ki je odgovoren za duhovno oskrbo. Marsikdo bi si želel duhovnika, pa nihče ne poskrbi za to. Nekateri odlašajo z obiskom duhovnika, vendar se ta »računica« vedno ne izide. Zakrament bolniškega maziljenja je namenjen telesnemu in duhovnemu zdravju bolnega. Bog deluje po zakramentu, po molitvi duhovnika. Veliko sem videl že takih, ki so ozdraveli, pa tudi take, ki so odšli pripravljeni, spravljeni h Gospodu. Bogu hvala za vse!

P. Ivan Hočevar

 

 

Veroučni urnik:

razred

KATEHET

dan

ura

1. razred

Vida Šviga

torek

16.00

2. razred

S. Mira Korošec

 

ponedeljek

12.45

3. razred

Župnik

ponedeljek

13.15

4. razred

g. Andrej

petek

13.15

5. razred

s. Mira Korošec

petek

15.45

6. razred

S. Mira Korošec

 

ponedeljek

15.00

7. razred

S. Mira Korošec

 

petek

16.30

8. razred

Župnik Jani, g. Tomaž Kogovšek

ponedeljek

15.45

17.15

9. razred

S. Mira Korošec

petek

15.00

pP

Župnik

 

petek

po dog.

mešana

g. Andrej/s. Mira

petek

17.15

 

nalagam novice...