MESEC JUNIJ,
MESEC SRC JEZUSA IN MARIJE
Na slovesni praznik Jezusovega Srca beremo v mašnem hvalospevu: »Povzdignjen na križ je sam sebe v neskončni ljubezni daroval za nas. Iz njegove prebodene strani sta pritekli kri in voda, iz njegovega Srca zakramenti Cerkve, da bi vse ljudi pritegnil k svojemu odprtemu Srcu ter da bi znova in znova zajemali iz studencev odrešenja.« To je vsebinski posnetek vsega teološkega nauka in pobožnosti do Jezusovega pa tudi do Marijinega Srca: razodetje neskončne božje ljubezni, vir vseh zakramentov, skrivnostni magnet ali privlačna sila, ki priteguje vse ljudi, skratka, studenec odrešenja. Bistvo posvetitve je skladno s posvetitveno molitvijo zavestna in popolna odpoved grehu, zapeljivosti zla in hudemu duhu ter nepreklicna podaritev Marijinemu Srcu in po njem Jezusovemu Srcu kot odgovor na njuno ljubezen. S to posvetitvijo se zavestno obnovi in poglobi krstna posvetitev Bogu. Pripadnost Jezusu, ki se je izvršila s krstom, moramo potrditi in jo nato vedno znova potrjevati z osebno odločitvijo zanj. Nismo pa le Jezusovi, ampak tudi Marijini, saj je naša duhovna Mati. Kdor se izroči Marijinemu Srcu, ga ona izroči Jezusovemu Srcu. Po Mariji k Jezusu! Zakaj govorimo o Jezusovem in Marijinem Srcu? V Svetem pismu in splošni govorici ljudi je srce osebno središče človeka in simbol njegove ljubezni. Ko govorimo o obeh Srcih, mislimo zlasti na njuno ljubezen do nebeškega Očeta in nas, ljudi. Človeštvo bolj kot kdaj koli potrebuje božje dobrote, ljubezni in usmiljenja. Prav tega smo deležni pri posvetitvi Jezusovemu in Marijinemu Srcu ter pri življenju iz te posvetitve. Podoba obeh Src nam torej govori o njuni neizmerni ljubezni do ljudi, vsake župnije, vsake družine, do vsakega posameznika. Ker nas ljubita, hočeta rešiti človeštvo, ki je zašlo. Treba je verovati v njuno ljubezen in jima zaupati ter se jima popolnoma izročiti. Tega so se dobro zavedali tudi zadnji papeži. Tako je papež Leon XIII. 11. junija 1899 vso Cerkev in ves svet posvetil Jezusovemu presvetemu Srcu ter priporočil moliti litanije presvetega Srca Jezusovega. Slutil je svetovno katastrofo revolucionarnih gibanj in prve svetovne vojne. To je dobro razumel papež Pij XII., ki je sredi 2. svetovne vojne uresničil Marijino prošnjo, izrečeno po fatimski vidkinji Luciji pri 3. prikazanju v Fatimi 13. julija 1917 in ponovno 10. decembra 1925 glede širjenja pobožnosti prvih petih sobot, ter 31. oktobra 1942 vso Cerkev in ves svet posvetil Marijinemu brezmadežnemu Srcu. To je predobro razumel papež Janez Pavel II., ki je takšno posvetitev izvršil kar dvakrat, prvič 25. marca 1984, po kateri sta se začela rušiti berlinski zid in komunistična diktatura, ter v jubilejnem letu 2000, ko smo vstopili v novo tisočletje, da bi bilo prijaznejše do človeka in človeštva kot 20. stoletje, v katerem so prevladovali trije strašni totalitarizmi. To je dobro razumel papež Frančišek, ki je 24. oktobra 2024 napisal zadnjo in mogoče svojo najpomembnejšo okrožnico o človeški in božji ljubezni Srca Jezusa Kristusa »Dilexit nos« (Nas je ljubil).
Njegovo odprto Srce nas prehiteva ter pričakuje brez pogojev in vnaprejšnjih zahtev, ljubi nas in nam ponuja prijateljstvo, »ker nas je on prvi vzljubil« (1 Jn 4, 19). Problem današnje družbe je razvrednotenje najglobljega središča človeka – srca. Zato je tudi toliko krutosti. Temu svetu je treba vrniti srce. »Če v našem srcu vlada ljubezen, postanemo to, kar naj bi bili, v vsej polnosti …, ker je bilo vsako človeško bitje ustvarjeno predvsem za ljubezen« (t. 21). Čas, v katerem živimo, je zares težek. Zato nam je tudi Božja roka toliko bližja. Le prijeti moramo zanjo. In se stisniti pod Marijin plašč. V ti najbolj ljubeči Srci položimo, se jima posvetimo in izročimo najprej sami sebe, potem vse naše drage, naše družine, naše otroke, našo mladino, naše župnije, našodomovino in končno ves svet.