BESEDA OB ŽEGNANJIH:
KAJ JE ŽUPNIJA?

Neštevilni kristjani ta pojem uporabljajo, a kaj pomeni? Ko se je krščanstvo utrdilo v številnih deželah, se je pojavila potreba po ureditvi krščanskih skupnosti. To nalogo so začeli uresničevati v4. stoletju in jo skozi leta let izpopolnjevali, vrhunec pa je ta prenova dosegla v 14. stoletju s tridentinskim koncilom. Tam so škofom dali navodilo, da naj jasno določijo meje župnij in župnike, ki bodo zanje skrbeli. Meje so postavili za to, da je duhovnik vedel, za koga mora skrbeti. Meja je bila zemljepisna in jo je določalo število duš, ki so prebivale na določenem območju. Župnijski duhovnik je skrbel za duše, ki so živele znotraj meja njegove župnije. Moral
jim je nuditi duhovno oskrbo in deliti zakramente. Če so razmere to zahtevale, mu je pomagal dodaten duhovnik, ki je deloval po njegovih navodilih. Trenutni Zakonik cerkvenega prava nadalje določa, da je župnija določena trdna skupnost kristjanov, ki jo ustanovi škof. Medtem ko drži, da je splošno pravilo, da je župnija  eritorialna, to pomeni, da vključuje kristjane na določenem ozemlju, kanonsko pravo skrbi tudi za skupine kristjanov, ki niso omejeni s teritorialnimi mejami …
Župnije kot ladje
V duhovnem smislu bi lahko rekli, da so župnije kot ladje, ki nosijo določeno skupino ljudi v nebesa. Beseda župnija izhaja iz grške besede paraikos, kar pomeni gost, obiskovalec. Beseda je uporabljena v Apostolskih delih, ko Štefan govori o zgodovini judovskega ljudstva in razlaga, kako so bili ti »priseljenci v tuji deželi« (Apd 7, 6).

Tako je tudi župljan v resnici »gost«, romar, ki potuje proti svoji domovini. Zato ni nenavadno, da v apostolski konstituciji, dokumentu iz 4. stoletja, najdemo naslednjo analogijo … Ko skupnost Cerkve imenuješ za poveljnico velike ladje, morajo imeti potniki vse mogoče veščine; diakoni so pomorščaki, ki z vso skrbnostjo in dostojnostjo pripravljajo kraje za sovernike in popotnike. Najprej, naj bo stavba dolga, z glavo proti vzhodu, s kapelami na obeh straneh vzhodnega konca, da bo kot ladja. Ni naključje, da se del vsake cerkve, v kateri ljudje sedijo, imenuje ladja. Ta beseda prihaja iz latinske besede navis, kar pomeni ladja, in prikazuje resničnost, da je Cerkev ladja, ki tiste, ki so v njej, ščiti pred valovi in sunki sveta.

Vsak pastir je potem kapitan svoje ladje duš, ki mu je zaupana težavna naloga vodenja duš v večno pristanišče v nebesih. To ni lahka naloga! Zato je duhovnik v veliki meri odvisen od tega, koliko mu pomaga njegova čreda. Laiki tako kot diakoni pomagajo veslaču ladje tako, da prevzamejo nekatere naloge, ki ladjo peljejo v smer, v katero sapa Svetega Duha usmerja jadra.

Zato … se spomnite te podobe ladje. Pomagala vam bo razumeti odgovornost, ki jo ima vsak pastir, še posebno, kadar mora skrbeti za dve ali celo tri ladje.

(po: Philip Kosloski, Kaj je župnija?)