Župnik: Maksimiljan Jani Tušak, 041-795-756
Duh. pomočnik: Andrej Rovšek, 031-292-801
Duh. pomočnik: Alojz Snoj, 040-246-144
PRAZNIK SV. REŠNJEGA TELESA IN PROCESIJA
Praznik sv. rešnjega telesa in krvi je na poseben način praznik najsvetejšega zakramenta. Katoliška cerkev je to češčenje, ki gre k evharističnemu zakramentu, izkazovala in izkazuje ne le med mašo, ampak tudi zunaj nje, ko s kar največjo skrbnostjo shranja posvečene hostije, jih izpostavlja slovesnemu češčenju in jih prenaša v procesijah, pravi Katekizem Katoliške cerkve.
Praznik sv. rešnjega telesa in krvi na svoj način zaznamuje prav procesija, ki se po koncu maše razvije po župniji. Gre za izkazovanje češčenja evharističnemu Jezusu, ki je isti, ki je hodil po Palestini, oznanjal Božje kraljestvo, odpuščal grehe, trpel, umrl in vstal ter je zdaj na Očetovi desnici. Na osnovi te vere se vsak pridruži tej procesiji.
Procesija predpostavlja vero in jo krepi. Danski zdravnik Stensen, luteran, oče anatomije, ustanovitelj znanstvene paleontologije, je prišel do vere v evharistijo, ko je opazoval procesijo z Najsvetejšim. Leta 1667 je prestopil v katoliško Cerkev, bil pozneje posvečen v duhovnika in postal škof. Cerkev ga je razglasila za svetnika. Stensen je opazoval, kako so ljudje pobožno sodelovali pri procesiji, prepevali in častili sv. rešnje telo. To ga je presunilo. Iz obnašanja vernikov je videl, da ljudje resnično verujejo v Jezusovo navzočnost. Notranje ga je prešinila gotovost, da je Jezus res navzoč v Najsvetejšem.
Pomena procesij so se zavedali tudi nasprotniki Cerkve, saj so pogosto prepovedovali ali omejevali procesije. Za dobro procesijo sta potrebna dva pogoja: da se je udeleži čim več ljudi ter da pri procesiji pobožno in spoštljivo sodelujejo ter so z mislimi in s srcem pri Jezusu.
Pokojni papež Janez Pavel II. je zapisal: »Cerkev in svet zelo potrebujeta evharistično češčenje. V tem zakramentu ljubezni nas Jezus sam pričakuje. Ne varčujmo s časom, ko hodimo na srečanje z njim v adoraciji, v kontemplaciji, polni vere in pripravljenosti na zadoščevanje za velike grehe in prestopke sveta. Naj se naša adoracija nikdar ne neha.«
Da Cerkev in svet zelo potrebujeta evharistično češčenje, se je zavedal že papež Leon XIII., ki je pred dobrimi sto leti prav v tem češčenju videl protiutež začenjajočemu se razkristjanjenju. Zapisal je: »Po ničemer tako silno ne hrepene kakor po tem, da bi iz človeške družbe izločili in izgnali Boga ... To zlobo ... naj popravi vedno večja, vedno splošnejša gorečnost v češčenju ... Zares nas veseli, da se je zadnja leta močno poživila ljubezen, močno poživilo češčenje sv. evharistije; to nam daje upanje na boljše čase.«
Pod njegovim vplivom je zelo pospeševal evharistično češčenje ljubljanski škof Anton B. Jeglič. Pred 122 leti, na praznik Brezmadežne, je v ljubljanski stolnici prvič vpeljal celodnevno češčenje Najsvetejšega..V škofijski list je zapisal: »Ljubezen do Jezusa in žalost nad velikimi grehi nas nagiba, da javno češčenje Gospoda v presvetem zakramentu še bolj izpopolnimo. Zato sem sklenil, da v naši škofiji vpeljem vedno češčenje presv. rešnjega telesa tako, da se posamezne župnije in samostani vrste skozi vse leto in da ne bo več dneva v letu, da bi presv. rešnje telo na enem ali drugem kraju ne bilo izpostavljeno v javno češčenje. Začne se letos, 8. decembra 1904, v stolni cerkvi, in se potem po drugih cerkvah nadaljuje.« Škof Jeglič je že leta 1900 določil, da mora biti v vsaki župniji vsaj eno uro češčenja na mesec.
Kako Cerkev in svet potrebujeta evharističnega češčenja, je posebej poudarjal pokojni papež Janez Pavel II. Za jubilejno leto 2000 je želel, da naj bo izrazito evharistično. Zelo je spodbujal k češčenju zunaj maše. Sam pravi, da ob takem češčenju vedno znova izkuša moč, tolažbo in podporo.
Hvala Bogu, da se to češčenje tudi pri nas vedno bolj pomnožuje. Tako imajo pri nas klarise v Nazarjah nepretrgano češčenje noč in dan že vse od leta 1995, vsakdanje češčenje pa tudi v kapeli pri sv. Jožefu v Ljubljani in pri frančiškanih na Tromostovju. Tudi pri nas smo lahko veseli za tedensko in mesečno češčenje. Zavedamo se, da je čas, ki ga preživimo v češčenju Najsvetejšega, najbolje naložen. Sadovi tega ne bodo izostali.