ZAHVALNA NEDELJA

»Hvala, za vsako dobro jutro,

hvala za vse življenja dni,

hvala, ker lahko nate svoje preložim skrbi.

Hvala za vse prijatelje ti,

hvala, Gospod za vsakogar,

hvala, ker lahko dam dolžnikom odpuščanje v dar.

Hvala za delovno ti mesto,

hvala za srečo sleherno,

hvala za vse kar me navdaja s čisto radostjo.

Hvala za žalosti ti mnoge,

hvala, da vedno me bodriš,

hvala, da vedno roko svojo nad menoj držiš.

Hvala za dobro ti besedo,

hvala da duh je tvoj mi moč,

hvala, ker ljubiš vse, ki blizu so in daleč proč.«

Zahvalno nedeljo vsako leto obhajamo na nedeljo po prazniku vseh svetih.

Praznik zahvale so poznala že starodavna ljudstva, ki so v znamenje zahvale in prošnje za blagoslov darovala ječmenove snope, poljedelska ljudstva pa so darovala enoletno jagnje. Z nastopom judovstva oziroma z izhodom judovskega ljudstva iz egiptovske sužnosti je zahvala dobila bogoslužni in odrešenjski pomen. Judje se tega dogodka spominjajo ob šotorskem prazniku (prim. 5 Mz 16,13–15 in 4 Mz 29,35–39).

Praznik zahvale je dan hvaležnosti in zahvaljevanja, vendar ne le za letino in pridelke, ki jih je dala narava, ampak tudi za druge darove, npr. za spoznanje, svobodo, dobroto, dom, čas, vero. Zahvala zajema vse naše življenje – vse, kar smo in kar imamo. Cerkev z opozarjanjem na pomen zahvale in hvaležnosti Bogu, stvarstvu in ljudem prebuja in krepi osnovno razsežnost medsebojnih odnosov in jim daje novo kakovost. Najvišja oblika zahvale za kristjane je daritev maše, kjer se Bogu Očetu zahvaljujemo za vse, kar nam je podarjeno. Maša je prošnja in zahvala ob enem, zato je praznovanje zahvalne nedelje povezano z bogoslužnim obredom.

Zahvala bližnjemu pomeni utrjevanje dobrih vezi in graditev občestva. Hvaležnost Bogu spominja na Darovalca dobrega.

OKTOBER - MESEC ROŽNEGA VENCA

 

Ob 24. obletnici izvolitve na Petrov sedež, 16. oktobra 2002,  je papež Janez Pavel II. razglasil leto rožnega venca in ki se je izteklo naslednje leto, 16. oktobra, ob njegovem srebrnem jubileju papeštva. Napisal je tudi sijajno apostolsko pismo »Rožni venec Device Marije«. Takoj uvidimo, da ga je pisal človek, ki mu je rožni venec od otroštva dalje najljubša molitev. Pismo ima tri poglavja.

Tretje poglavje nosi naslov: »Meni je življenje Kristus«. Govori o umetnosti molitve. Pod vodstvom Svetega Duha nas uvede v molitev  občestva z Jezusom in Marijo, da bi v nas in med nami živel Kristus, kakor je živel v Njej, ter bi se odprli skrivnostim, o katerih premišljujemo, in molitvam, ki jih izgovarjamo.

Značilnost rožnega venca je ponavljanje kot v simfoniji, ki se pogosto vrača k istim motivom. To ponavljanje ne utruja, če ga spremlja ljubezen, ki se obnavlja pri vsaki prošnji, še več, raste, se poglablja, postaja vedno večja nuja, kot trojna izpoved ljubezni, ki jo je Jezus izzval pri Petru. Znova in znova se s pogledom in besedami vračamo k ljubljenim osebam in se z njimi pogovarjamo: Očeta kličemo z besedami, ki nas jih uči Jezus. V vsaki prošnji, namenjeni Materi, srečujemo Kristusa v njegovih skrivnostih in ga kličemo po imenu »Jezus«. Svetega Duha častimo skupaj z Očetom in Sinom ob koncu vsake desetke. A najbolj pogosto kličemo ime Marije.

 

 

VSAK DAN MOLITE ROŽNI VENEC

 

Že pri prvem prikazanju trem pastirčkom v Fatimi 13. maja 1917 je nebeška Gospa naročila: »Molite vsak dan rožni venec, da boste izprosili svetu mir in konec vojne.« To je ponovila tudi pri tretjem prikazanju. Pri zadnjem prikazanju 13. oktobra 1917 pa je nebeška Gospa povedala: »Kraljica rožnega venca sem.« Njihova molitev, kakor tudi molitev vseh drugih ljudi, ki so molili za mir, je skrajšala prvo svetovno vojno in tako prinesla mir svetu.

Sv. papež Janez XXIII. je rekel: »Petnajst rožnovenskih skrivnosti je petnajst oken, skozi katera gledam v Božji luči vse, kar se dogaja na svetu.« Prav molitev rožnega venca in drugih molitev je tisto, kar prinaša notranji mir, svobodo in neskončne razsežnosti upanja.

Optimizem je zmotno upanje, ki ga imajo samo bojazljivci in neumneži, je zapisal duhovni pisatelj Bernanos. Kristjani smo ljudje upanja. Upanje pa je krepost, je moč, je junaška odločnost duše, ki premaga tudi obup.

Prenehati moliti bi pomenilo prenehati verovati in upati. Rado se zgodi, da pri svojih dejanjih računamo samo nase, na svoj jaz, na svoje sposobnosti, in tako v svojih pričakovanjih pozabimo računati z Bogom, pozabimo potrkati na njegova vrata, je zapisal škof Anton Jamnik. Fatima je klic k poglobljeni veri, upanju in ljubezni. Skupno vsem trem angelovim in šestim Marijinim prikazanjem je molitev, še zlasti molitev rožnega venca. Naj postane to tudi naša osebna in družinska molitev.

Rožni venec je bila priljubljena molitev krščanske Evrope, svetnikov, naših staršev in prednikov in jo je vedno priporočalo cerkveno učiteljstvo, še zlasti zadnji papeži. Če hočemo, da bo Slovenija in z njo naši domovi ostali krščanski, ga začnimo zopet moliti z večjim veseljem. Molimo ga doma, na poti v šolo ali v službo, v avtomobilu, na izletu, v cerkvi. Molimo ga posamič in skupaj. Molimo ga za našo domovino, da bi se izvlekla iz vsega slabega, v katerem je že toliko let, za dar miru in sprave, za blagoslov našega župnijskega občestva, za naše družine in našo mladino, za vse bolne in trpeče, za vse oddaljene in tiste na obrobju, za vse umirajoče in za rajne.

 

nalagam novice...