ZA SINODALNO CERKEV

 

Vsi poznamo besedo sinoda. Papeži so po koncilu doslej sklicevali redne in izredne sinode, na katere so vabili kardinale, škofe in visoke cerkvene predstavnike, teološke strokovnjake in posebne povabljence tudi med laiki. Ti so tako rekoč »od vrha« govorili drugim, ki so bili »spodaj«. Tokrat pa se je prvič v zgodovini Cerkve zgodilo, da je papež sklical sinodo, na katero vabi celotno Cerkev k premišljevanju o odločilni tematiki za njeno življenje in poslanstvo. Beseda sinoda namreč pomeni »hoditi skupaj«, biti vsi odgovorni za sedanjost in prihodnost svete Cerkve.

Papež Frančišek je za Sinodo o sinodalnosti izdal dva dokumenta: »Pripravljalni dokument« in »Vademecum« (priročnik). Sinoda v prvi fazi poteka na krajevni ravni v škofijah, župnijah in cerkvenih skupnostih po vsem svetu. Prav pot sinodalnosti je tisto, k čemur Bog vabi Cerkev tretjega tisočletja. Ta pot je strnjena ob misli: »Za sinodalno Cerkev: občestvo, sodelovanje, poslanstvo«. To so trije stebri te sinode. Te besede prihajajo, pravi papež v nagovoru članom rimske kurije, iz ponižnega srca: brez ponižnosti ne moremo sodelovati, niti ni občestva niti ne poslanstva.

Papež si to pot zamišlja kot dinamizem medsebojnega poslušanja, ki se odvija na vseh ravneh Cerkve in zajame vse Božje ljudstvo. Škofje se morajo poslušati med seboj, duhovniki med seboj, redovniki se morajo poslušati, laiki se morajo poslušati. Pogovarjati se in se poslušati. Ne gre za to, da bi zbirali mnenja. Tu ne gre za anketo; gre za poslušanje Svetega Duha, poslušati, kaj govori Duh Cerkvam. Bog pa ne govori v viharju, potresu, ognju, ampak v rahlem šepetu, kot pri Eliju.

Tema o sinodalnosti ni samo neko novo poglavje iz nauka o Cerkvi, ampak izraža naravo Cerkve, njeno formo, njen slog, njeno poslanstvo. Ta pot Cerkve se je začela v Jeruzalemu in se preko vseh pokrajin končala v Rimu. Ta pot poroča o zgodovini, kjer potujejo skupaj Božja beseda in ljudje, ki so pozorni na to besedo in ji verujejo. V to dogajanje sta poleg drugih vključena tudi Pater in Pavel. Peter sprejme v Cerkev prvega pogana Kornelija, ki se mu vrže k nogam, a ga Peter dvigne: »Tudi jaz sem samo človek.« To velja za nas vse. Bog ne gleda na osebo. Krščanstvo mora vedno biti človeško, počlovečiti ljudi, skupaj spraviti vse različnosti, ko jih spreminja v domačnost, v bližino. Skupna hoja uresničuje pravo občestvo.

Začetek triletnega sinodalnega dogajanja, ki bo svoj vrh doživelo leta 2023 v Rimu, je naš nadškof začel s sveto mašo v ljubljanski stolnici 17. oktobra 2021. V svojem nagovoru je povzel besede papeža Frančiška, ki jih je imel ob odprtju sinode v sinodalni dvorani v Vatikanu v soboto, 9. oktobra 2021,  ko je med drugim dejal: »To sinodo živimo v duhu molitve, s katero se je Jezus obrnil na Očeta za svoje: 'Da bi bili vsi eno' (Jn 17,21). K temu smo poklicani: k edinosti, k občestvu, k bratstvu, ki izhaja iz tega, da čutimo, da nas objema edina Božja ljubezen. Vsi, brez razlik, in posebej mi pastirji, moramo, kakor je zapisal sveti Ciprijan 'ohranjati in trdno zagovarjati to edinost, zlasti mi škofje, ki vodimo Cerkev, da bi pokazali, da je tudi škofovstvo eno samo in nedeljeno. V edinem Božjem ljudstvu zato hodimo skupaj, da bi imeli izkušnjo Cerkve, ki sprejema in živi dar edinosti in se odpira glasu Duha.«

Ker živimo v času parlamentarizma, v katerem stopa v ospredje demokracija kot eden izmed temeljev človekovega dostojanstva, nas to lahko zavede, da bi tudi sinodalno pot lahko razumeli v tem smislu. V tem primeru bi se naša razmišljanja in srečanja spremenila v razpravljanja, prepričevanja, v analize stanja, izmenjavo idej, iskanje in predlaganje rešitev. Vse to pa bi se dogajalo zgolj na človeški ravni. Začeli bi načrtovati in zagovarjati, kar je nam všeč, ne glede na to, ali je v skladu  z naukom Cerkve ali ne. Ostali bi površinski in posvetni ter na koncu zapadli v običajne nerodovitne in strankarske opredelitve.

Da bomo prav stopili na sinodalno pot, moramo najprej začeti poslušati Boga, saj smo njegovo ljudstvo. Naša ušesa in srca morajo biti naravnana najprej na Božjo besedo, ki nam jo sinodalni dokumenti predlagajo v branje in poslušanje. Poslušanje Božje besede mora postati molitev, v kateri srce odpremo Bogu in njegovi ljubezni. V molitvi se moramo spraševati: Kaj Bog želi za nas, za svojo Cerkev, ki živi v naši škofiji, v naši župniji, v moji družini? H katerim korakom nas vodi Sveti Duh, da bi v skupni hoji na sinodalni poti rasli?

Teolog Yves Congar je zapisal: »Ni potrebno narediti druge Cerkve, potrebno je narediti Cerkev, ki bo drugačna.« Zato se odprimo Svetemu Duhu in njegovim načrtom in ne pozabimo na molitev, brez katere ni ne spreobrnjenja in ne novega življenja. Naj nam Marija, Mati Cerkve, pomaga, da bomo vedno bolj postajali Cerkev, občestvo verujočih v Kristusa, ki živi evangelij in ga razodeva svetu.

Alojz Snoj

 

nalagam novice...