Drage sestre, dragi bratje, dragi otroci, spoštovani g. župnik Janez!   Z veseljem smo priromali ta zimski popoldan sem, k Fatimski Mariji v Kisovec. Zdi se, da nam ta pot v sosednjo župnijo predstavlja pot spominov, ki so vrisane v koordinate našega župnijskega in osebnega življenja. Vedno znova, ko pridemo sem, k Mariji, pred nas vstajajo spomini, povezani s to potjo iz preteklih let. Nekaj teh spominov preteklosti bi v tem letu rad podelil z Vami.   1. Zagorjani se čutimo s kisovško faro še posebej povezani. Druži nas skupna zgodovina, saj vemo, da je Kisovec mlada župnija in nas do leta 1968 veže skupna pot. Vse do šestdesetih let prejšnjega stoletja je bila cerkev sv. Marjete na Lokah podružnica naše župnije, leto 1956 pa je prineslo težak dogodek, ki je močno zaznamoval tukajšnje občestvo. Zaradi podzemeljskih rudarskih del je cerkev izpred 17. stoletja močno razpokala in aprila 1956-ga so jo morali zapreti za bogoslužje. Predstavljamo si lahko, kako je bolelo srce duhovnika Valentina Benedika, ko je tistega pomladnega dne še zadnjič tam odmaševal, nato pa ugasnil večno lučko in Jezusa odnesel k farni cerkvi, v Zagorje. 2. A vendar vemo: Bog tudi s krivimi črtami lahko piše zgodovino ravno in jo napiše mojstrsko in izvrstno. Pisalo se je leto 1960. Ameriška Slovenka se je odpravljala na romanje v Fatimo na Portugalsko. V njenem srcu je gorela prošnja s katero je romala: dobiti Marijo in jo nesti tja v daljno, rodno Slovenijo, da bo Božja Mati varovala to deželo in jo spremljala s svojo roko. Tiste pomladi l. 60 je portugalski kipar Gilherm Terreira Thedim v svoje roke jemal kos cedrovine, da izkleše Marijin kip. Tri dolge mesece je klesal in nazadnje je bil izdelek podoben Mariji, ki se je dobra štiri desetletja nazaj prikazala pastirčkom. 14. maja so kip blagoslovili in Marija je šla z Ameriško Slovenko na pot. Lizbona, Pariz… dnevi potovanja, preizkušenj in molitve. Potem je prišel 1. junij – romarici sta prispeli v Rim. Sveti oče, bl. Janez XXIII. je kip blagoslovil in poljubil levo nogo Fatimske Gospe. Papež je še dodal: »Poznam Slovenijo, kamor odhaja Marija, poznam – lepa je!« V to lepo deželo pod Triglavom je Marija priromala 7. junija l. 1960. Svoj prvi dom je našla v Ljubljani v zasebni kapeli škofa Volka. In potem naprej – na romanje – k Sv. Jakobu v Ljubljani, Šmartno pri Litiji, Cerklje ob Krki, Tržič in v naslednjem letu v Dol pri Hrastniku. Ko je uživala gostoljubje v Dolu, je oblast odločila: nikamor več! Marija naj bo tam in nobenih shodov več!   3. A vemo – sestre in bratje – Mariji je Bog storil velike reči. Tudi tokrat. Pisalo se leto 1962, bilo je natanko pred 50 leti. Dovolimo, da po župnijski kroniki spregovori nekdanji skupni župnik Smerkolj. Takole piše: »…Vsa skrb in prizadevanje župnika Smerkolja v prvih mesecih tega leta je bilo posvečeno delu v loškem župnišču, da bi Ločani čimprej dobili novo kapelo. Zaradi zime so se zidovi le počasi osuševali. Ločani so sami največ delali, ker so se veselili, da bodo kmalu imeli spet mašo na Lokah in ne bo treba hoditi v Zagorje… Dela na Lokah so se bližala koncu in določeno je bilo, da bo nova kapela blagoslovljena 1. aprila. Prvotno določeni termin – svečnica – se je pomaknil do tega dne. Na to slovesnost se je pripravljala naša župnija z devetdnevnico, ki smo jo začeli v petek, 23. marca pred kipom Fatimske Gospe. Kip smo tisti dan dobili iz cerkve na Dolu pri Hrastniku, kjer je svoj azil imel zaradi odredbe civilnih oblasti, da ne sme romati po Sloveniji, skoraj dve leti. V naši cerkvi smo ga zato z devetdnevnico ustoličili na Marijinem oltarju. Vsak večer od petka dalje smo imeli sveto mašo pred tem Marijinim kipom. Pri maši je bil vsak večer tudi govor o Fatimski Mariji. Zanimiva snov naj nam pomaga osvežiti vlogo Marije v današnjem zmedenem času. Ločani so bili posebej vabljeni k tej devetdnevnici, da se z njo pripravijo na začetek božje službe na Lokah v novi kapeli Brezmadežnega Srca Marijinega. Pogovorili smo se z njimi tudi še o zadnjih pripravah, preden začnemo. »Če bo Bog hotel,« bomo pričeli 1.aprila. V soboto, 31. marca 1962 zvečer je po dokončani devetdnevnici župnik Smerkolj vzel kip v svoj avto in ga ob spremstvu obeh kaplanov Bohinca in Grojzdeka odpeljal na Loke. Zagorjani so se težko poslovili od priljubljene Fatimske Gospe. Ob 8h zvečer so verniki na Lokah pred kapelo pričakovali Marijo, stali so pred kapelo na hribu. Ko so zagledali luči avtomobila, so prižgali svečke, ki so jih imeli pripravljenje za sprejem svoje velike Zavetnice. Župnik je izstopil in vzel kip ter nesel dvignjenega po hribu navzgor. Navdušena pesem »Lepa si, lepa si, roža Marija« je zadonela v noč in pozdravila belo podobo, ki se je svetila iz temne okolice. Solze veselja niso mogle izostati. – Ko so z Marijo vsi prišli v kapelo, smo imeli prvikrat pete litanije. Nato pa je župnik razložil romarsko pot kipa Fatimske Gospe iz Portugalske do Lok in pomen fatimske pobožnosti. V nedeljo, 1. aprila ob 10h, pa je novo kapelo Brezmadežnega Srca Marijinega in križev pot v njej blagoslovil generalni vikar ljubljanske nadškofije, dr. Jože Pogačnik. Po tej maši je novi tabernakelj sprejel sv. Rešnje Telo in spet je na Lokah – zdaj pred novim tabernakljem zagorela večna luč pred Najsvetejšim, ki je morala pred 6 leti ugasniti…   V prihodnjih dnevih bo preteklo ravno 50 let od prihoda Fatimske Gospe na Loke. Veliko se je v tem času spremenilo – tako na Lokah, kakor tudi v Zagorju. A nekaj se ne sme spremeniti: naša ljubezen in vdanost do Marije. Ta mora vedno goreti v našem srcu. Naj Fatimska Gospa, ki neizbrisno povezuje obe župniji: Kisovec in Zagorje ostaja naše pribežališče, kjer se srečujemo ob Njenem materinskem Srcu. Naj bo to Srce tisti najlepši kraj, kjer se srečata Zagorjan in Kisovčan, pa ob njuju tudi Izlačan in Kumljanec… z zavestjo, da se ob tem Srcu najbolj naučimo živeti, delati in ljubiti in biti ter ostati pokončni in živi kristjani. Naj se ob tem Srcu napiše še veliko skupnih spominov!   Amen.     Jani Tušak. kaplan zagorski 18.2.2012https://zupnija-zagorje-ob-savi.rkc.si/index.php/content/display/30